Pojmovnik teorije glasbe
HARMONIJA - 2
  • Kaj je harmonija
  • Akord
  • Vrste akordov
  • Mnogostranost akordov
  • Označevanje akordov
Besedo harmonija pogosto slišimo. Nič čudnega, saj pomeni ubranost, sklad(nost), h kateri tako pogosto težimo na najrazličnejših področjih našega življenja. Posebno mesto ima tudi v glasbi, kjer označuje njeno vertikalno – sozvočno zgradbo. V ožjem smislu lahko pomeni tudi teoretično, šolsko disciplinonauk o gradnji in vezavi akordov, včasih pa jo uporabimo tudi kot sopomenko besedi akord.

AKORD je sozvočje najmanj treh različnih tonov.

Akordom, ki jih sestavljajo trije toni, rečemo trozvoki (tudi trizvoki), tisti iz štirih tonov so četverozvoki (tudi štirizvoki), iz petih peterozvoki, iz šestih šesterozvoki itn.

Za zvok klikni na sliko.
2
Akorde lahko zgradimo iz različnih intervalov. Tradicionalna harmonija temelji na terčnih akordih, torej akordih na osnovi intervala terce (razlog za to gre iskati tudi v vrsti alikvotnih tonov).
4
Akorde je moč graditi tudi na osnovi drugih intervalov – kvart, kvint, sekund in tako dobimo kvartne, kvintne in sekundne akorde (več sekund, nanizanih ena nad drugo, tvori grozd – klaster tonov),
6
pa tudi na vrsto drugih načinov, ki lahko tako ali drugače vključujejo prej naštete, ali pa so od njih povsem drugačni. Naslednji primer prikazuje trozvok z dodano sekundo bikord in zrcalni akord:
8
  • Terčni akordi
  • Kvartni akordi
  • Kvintni akord
  • Sekundni akord
Osnovni akord terčne gradnje je kvintakord (skrajšano od terckvintakord). Kvintakordi v diatoniki (torej na osnovi lestvičnih tonov durove in molove lestvice), so zgrajeni s kombinacijami intervalov velike in male terce. To so durov, molov, zmanjšani in zvečani kvintakord. Durov kvintakord gradita v3 in m3, oklepa ga č5, molovega m3 in v3, oklepa ga prav tako č5. Zmanjšani kvintakord je zgrajen iz dveh m3, oklepa ga zm5, zvečani pa iz dveh v3, oklepa pa ga zv5.

Ton, na katerem je kvintakord zgrajen, njegova prima,  se imenuje osnovni ton. Je temelj akorda, ki je tudi akustično najbolj izrazit (kombinacijski toni). Ostala dva tona sta terca – pri durovem in molovem akordu jo lahko poimenujemo tudi karakteristični ton, saj ločuje med durom in molom, in kvinta – če je le-ta čista, lahko dobi tudi pridevek »prazna«. Akordu dasta ime spodnji in oklepajoči interval – terca in kvinta, od tod torej terckvintakord. in oznaka Praviloma uporabljamo kar ime kvintakord, saj je krajše in povsem zadostno.
Pri trozvoku je lahko najnižji ton katerikoli od zgoraj naštetih. Če spodnji ton kvintakorda prenesemo oktavo višje, dobimo njegov prvi obrat – sekstakord (skrajšano od tercsekstakord – poimenovanje je dobljeno enako kot pri kvintakordu). Funkcije (vloge) tonov ostanejo enake kot pri kvintakordu. Durov sekstakord torej gradita m3 in č4, oklepa pa ga m6.
Če postopek ponovimo, postane najnižji ton kvinta, drugi obrat kvintakorda pa se imenuje kvartsekstakord (tokrat do okrajšave imena ne pride). Tudi tu se funkcije (vloge) tonov ohranijo. Durov kvartsekstakord torej gradita č4 in v3, oklepa pa ga v6.
Na enak način kot pri durovem akordu lahko dobimo tudi obrate molovega, zmanjšanega in zvečanega akorda. Pri molovem akordu je prvi obrat – sekstakord, zgrajen iz v3 in č4, oklepa pa ga v6. Drugi obrat – kvartsekstakord gradita č4 in v3 in oklepa m6.
Zmanjšani sekstakord sestavljata m3 in zv4, oklepa ga v6. Kvartsekstakord gradita zv4 in m3, oklepa pa spet v6.

Pri zvečanem sekstakordu pa moramo biti pazljivi. Sozvočje s tem imenom namreč v glasbeni teoriji že nastopa, je pa drugačno od prvega obrata zvečanega kvintakorda, saj ga gradita v3 in zv4, oklepa pa zv6. Gre za enega od zelo pogostih alteriranih akordov, ki se imenuje tudi italijanski akord.

Da bi bili jasni, je torej najbolje za drugega od zgornjih (in spodnjih) akordov uporabiti kar poimenovanje prvi obrat zvečanega kvintakorda. Zadnji od spodnjih akordov je tako seveda drugi obrat zvečanega kvintakorda.

5
3

6

6
4

Na enak način gre obravnavati tudi oblike zmanjšanega akorda. Drugega od spodnjih akordov bomo tako imenovali prvi obrat zmanjšanega kvintakorda (sestavljata ga m3 in zv4, oklepa ga v6) in drugega drugi obrat zvečanega kvintakorda (gradita ga zv4 in m3, oklepa pa spet v6).

5
3

6

6
4

OPOMBA: V praksi je še vedno moč zaslediti poimenovanja obratov zmanjšanega in zvečanega kvintakorda z izrazi zmanjšani sekstakord, zmanjšani kvartsekstakord, zvečani sekstakord in zvečani kvartsekstakord. Ne zgodovinsko ne teoretično omenjena poimenovanja ne vzdržijo, zato jih se jih v tem kontekstu ne uporabljajmo!

 

 

TROZVOKI NA STOPNJAH DUROVE IN MOLOVE LESTVICE

Na vsaki od stopenj lestvice lahko s pomočjo ostalih lestvičnih tonov zgradimo kvintakord. Na stopnjah durove in naravne molove lestvice tako dobimo tri durove, tri molove in zmanjšan akord. Kvaliteta akordov, ki vsebujejo tona sedme oziroma šeste lestvične stopnje, se v harmonični in melodični molovi lestvici spremeni. Na stopnjah harmoničnega in melodičnega mola tako srečamo po dva molova, durova in zmanjšana akorda ter enega zvečanega:
  1. akordi na stopnjah durove lestvice:
      
2. akordi na stopnjah naravne molove lestvice:
3. akordi na stopnjah harmonične molove lestvice:
I. mol, II zm., III. zv., IV. mol, V. dur, VI. dur, VI. zm.

4. akordi na stopnjah melodične molove lestvice:
I.  mol, II. mol, III. zv., IV. dur, V. dur, VI.  zm., VII. zm.
Na katerih stopnjah naštetih lestvic torej nastopajo durovi, na katerih molovi, na katerih pa zmanjšani in zvečani trozvoki? Poigrajmo se kar takoj s preglednico in vanjo razvrstimo akorde, kot to kažejo zgornje lestvice:

 

durov trozvok
major triad

molov trozvok
minor triad

zmajšani trozvok
diminished triad

zvečani trozvok
augmented triad

(naravni) dur
(natural) major

I, IV, V

II, III, VI

VII

/

naravni mol
natural minor

III, VI, VII

I, IV, V

II

/

harmonični mol
harmonic minor

V, VI

I, IV

II, VII

III

melodični mol
melodic minor

IV, V

I, II

VI, VII

III

Osnovno obliko in dva obrata poznajo tudi kvartni akordi

 

Osnovna oblika kvintnega akorda in obrata:
 
V primerjavi s kvartnim in kvintnim akordom je sekundni akord z obratoma drugačen:

MNOGOSTRANOST TROZVOKOV

V prejšnjem poglavju smo lahko opazili, da na različnih stopnjah durove in vseh treh oblik molove lestvice lahko srečamo vse vrste diatoničnih trozvokov – durovega, molovega, zvečanega in zmanjšanega. Če bi pogledali v različne tonalitete in primerjali njihove akorde, bi lahko ugotovili, da je isti trozvok moč najti na stopnjah različnih lestvic – isti akord torej lahko nastopa v različnih tonalitetah. Ko se nek človek udejstvuje na različnih področjih, navadno rečemo, da je zelo mnogostran(ski). Prav takšni – mnogostrani so tudi akordi. Pa poglejmo tiste, ki nastopajo na stopnjah C-dura in harmoničnega d-mola:
Opazimo lahko, da so večinoma različni med seboj, vendarle pa na stopnjah obeh lestvic srečamo d-molov trozvok. V C-duru nastopa na II., v d-molu pa na I. stopnji. So to vse vloge, v katerih nastopa d-molov kvintakord? Še zdaleč ne – pomagajmo si s preglednico od prej. Akord, po katerem sprašujemo, je molov in preglednica kaže, da molov trozvok nastopa kar pogosto – srečamo ga v treh durovih lestvicah – v eni na III., v eni na VI. in v eni na VII. stopnji. Katere so te lestvice? Če vemo, da leži trozvok na II. stopnji durove lestvice in da (iz poznavanja lestvic) je v durovi lestvici II. lestvična stopnja v2 nad prvo, gre torej to durovo lestvico iskati v2 pod osnovnim tonom akorda, torej d –>c:

Na drugi stopnji C-durove lestvice res nastopa d-molov akord, s čimer smo le še enkrat ponovili trditev z začetka tega poglavja. Na enak način pa lahko poiščemo še ostali dve durovi lestvici, ki vsebujeta d-molov trozvok – in najdemo B-dur (kjer je d-molov akord na III.stopnji) in F-dur (kjer leži na VI. stopnji). Poiščimo s pomočjo tabele še vse molove lestvice, ki vsebujejo d-molov trozvok:
Našli smo d-mol, kjer nastopa d-molov trozvok na prvi stopnji vseh treh njenih oblik. Nastopa še na IV. stopnji naravnega in harmoničnega a-mola, na V. stopnji naravnega g-mola in n drugi stopnji melodičnega c-mola. Po tej poti lahko ugotovimo mnogostranost vseh diatoničnih trozvokov, poznati pa moramo tabelo in sestavo durove in vseh oblik molove lestvice.Tale razlaga je preveč strnjena, da bi mnogostranost akordov poslej stresali kar iz rokava – za dobro predstavo in znanje mnogostranosti, je seveda potrebno še nekaj vaje, čemur bo namenjena tudi posebna vadnica.Zelo pomembno pa je vedeti, da je nastopanje enega in istega akorda v več tonalitetah kot nekakšen most med njimi. Če se glasbeno dogajanje »sprehodi, preseli« po takem mostu iz ene tonalitete v drugo, govorimo o diatonični modulaciji oziroma modulaciji s skupnim akordom.

OZNAČEVANJE FUNKCIJ AKORDOV

V skladbi, za katero pravimo, da je pisana v duru, prevladujejo akordi določene durove lestvice. Če je skladba pisana v molu, v njej prevladujejo akordi določene molove lestvice (predvsem njene harmonične oblike). Zvočno okolje, ki ga dajo akordi določene lestvice z nekaterimi značilnimi zvezami teh akordov (t.i. kadence), imenujemo tonaliteta. Najpomembnejši akord v tonaliteti, težišče in nekakšen »dom« (saj predstavlja izhodišče in cilj vsega dogajanja), je tonični akord (T). Z muzikalno uporabo lestvičnih akordov, občutenju njihove zvočnosti, napetosti, upoštevanja njihovih medsebojnih odnosov in odnosa do tonike je postavljeno izhodišče za oblikovanje vse tonalne glasbe. Akordi torej v tonaliteti ne nastopajo slučajno, pač pa v določenih značilnih vlogah – namesto besede vloga navadno uporabljamo besedo funkcija. Akordi na glavnih lestvičnih stopnjah so stebri tonalitete, ker nastopajo pogosteje in postavljajo nekakšno ogrodje strukture tonalne glasbe, akordi stranskih stopenj pa – po funkciji podrejeni glavnim, po zvočnosti pa prav nič manj pomembni akordi – predstavljajo zaokrožitev zvočnega sveta tonalitete in pomembno izhodišče za njegovo nadaljnje širjenje.Načinov označevanja funkcij akordov je več, oglejmo si jih skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi:
a) označevanje akordov glavnih stopenj in njihovih paralel temelji na funkcijah lestvičnih tonov ter vzporednih durovi in molovi lestvici (slednja kot vemo, leži malo terco nižje). Pri obeh lestvicah ležijo kot vemo akordi glavnih stopenj na prvi, četrti in peti stopnji, ostali so akordi stranskih stopenj. Akordom glavnih stopenj vzporedni (paralelni) akordi v duru leže terco pod, v molu pa terco nad njimi (Tp – tonična paralela, Sp – subdominantna paralela in Dp – dominantna paralela). Skupna slika akordov vzporednih durove in molove lestvice lepo pokaže, da so akordi, ki ležijo na glavnih stopenj v duru - v molu vzporedni, in – ravno obratno – akordi, ki so vzporedni v duru, predstavljajo akorde glavnih stopenj molove lestvice.
V harmoniji je sorodstvo akordov zelo pomemben dejavnik in bo obdelano v posebnem razdelku. Tokrat naj bo povedano le, da o sorodnosti govorimo takoj, ko imata dva akorda vsaj en skupen ton. Več, ko je skupnih tonov, večja je stopnja sorodnosti – bližja sta si po zvočnosti in funkciji. Terčno sorodstvo je močno, saj imata tako sorodna akorda kar dva skupna tona – akord glavne stopnje in njegov vzporedni akord sta torej pomembno povezana in sta si po funkciji blizu. Zgoraj omenjen način označevanja ima slabost: funkcijsko izpostavlja samo en terčno soroden akord glavne stopnje – samo vzporednega (npr. T – Tp itn.), ne pa tudi drugega terčno sorodnega akorda (ki v duru leži terco nad, v molu pa terco pod glavno stopnjo). Še več: npr. akord šeste stopnje v molu je označen kot subdominantna paralela, čeprav v praksi običajno nastopa kot akord s tonično funkcijo.
b) označevanje akordov stranskih stopenj z obema terčno sorodnima glavnima stopnjama prihaja iz ruske teorije harmonije in uspešno odpravlja zgoraj omenjeno pomanjkljivost.
Akord stranske stopnje v sebi sicer zares združuje karakterja obeh terčno sorodnih glavnih stopenj, vendar v praksi navadno nastopa le v vlogi ene od njiju. Omenjeno je pomanjkljivost pričujočega načina, saj npr. akord tretje stopnje lahko nastopa v dominantni ali v tonični vlogi, ne pa oboje hkrati. Več avtorjev se tako odloča za popolnoma
c) nevtralno označevanje lestvičnih akordov z rimskimi števili:
To označevanje je praktično in smo ga že uporabili pri ugotavljanju mnogostranosti akordov. Pomanjkljivost tega načina s stališča harmonske analize pa je, da so akordi glavnih stopenj povsem izenačeni z akordi stranskih stopenj, kar pa v praksi ni res. Akordi glavnih stopenj so vendarle – kot že rečeno – stebri tonalitete in dobro je, da je to na pri označevanju na nek način vidno. Kot ena od možnih preizkušenih in uspešnih rešitev se ponuja
d) označevanje s kombinacijo črk in rimskih številk.

Če pri tem označimo durove akorde z velikimi črkami, zvečane z velikimi črkami in plusom +, molove z malimi črkami in zmanjšane z malimi črkami in °, dobimo označbe, ki zelo strnjeno in preprosto povedo veliko (ločijo se akordi glavnih in stranskih stopenj, funkcijska pripadnost slednjih ni nejasna, znana je tudi kvaliteta akorda):

© Dušan Bavdek
Stik: leon.stefanija@ff.uni-lj.si