In memoriam: dr. Stanko Klinar (29. april 1933–13. april 2023)

V sredini aprila se je v devetdesetem letu starosti od nas poslovil cenjeni sodelavec dr. Stanko Klinar. Rojen je bil na Hrušici pri Jesenicah, po gimnaziji je študiral angleščino in nemščino na ljubljanski Filozofski fakulteti, za študij germanistike pa ga je navdušil prijatelj Vital Klabus, tudi sam izvrsten prevajalec. Po opravljeni diplomi je Stanko Klinar osem let poučeval angleščino na jeseniški gimnaziji, leta 1968 pa se je na tedanjem Oddelku za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani zaposlil najprej kot lektor, kasneje je postal višji predavatelj in nazadnje docent za angleški jezik.

Stanko je bil učitelj z dušo in telesom. Ni bil profesor, ki bi hitel z ene konference na drug simpozij, ampak se je resnično posvečal poučevanju. Skozi njegove roke so šle generacije slovenskih anglistov, ki se najverjetneje strinjajo v eni ugotovitvi: brez Klinarja študij angleščine ne bi bil takšen, kot je bil. Najsi je učil lektorske vaje, prevajanje, kontrastivno analizo ali besedotvorje: Klinar te je naučil! Bil je strog, a pravičen. Na njegov izpit nihče ni šel nepripravljen. S številnimi nekdanjimi študenti in celo dijaki z jeseniške gimnazije je ostal v prijateljskih stikih vse življenje.

Magistriral je leta 1989 na temo Slovenska zemljepisna imena v angleških besedilih, doktoriral pa leta 1996 na temo Načelni vidiki prevajanja iz slovenščine v angleščino. Ko smo pred petimi leti pripravljali zbornik ob njegovi 85.-letnici, nas je presenetilo, kako obsežna je pravzaprav njegova bibliografija. Stanko namreč nikoli ni veljal za enega tistih jezikoslovcev, ki bi zbiral sicris točke in objave v indeksiranih revijah, kot je danes v modi. Poleg učbenikov in monografij so tu še številni znanstveni in strokovni jezikoslovni prispevki, ki jih je bilo tudi tematsko kar težko razvrstiti zaradi vsebinske širine in povezovanja raznih področij. Stanko Klinar je imel izostreno oko in uho za posebnosti in lepoto tako angleškega kot slovenskega jezika; nadvse dragoceni so zato njegovi članki, v katerih je povezoval imenoslovje, pravopis in terminologijo tako v angleščini kot v slovenščini, ter mnogi članki in predavanja, ki jih je namenil že poklicnim prevajalcem, v katerih je, tudi sam izvrsten prevajalec, tenkočutno obdeloval praktične probleme »s terena«. Skupni imenovalec vsem njegovim delom pa ostaja izbrušeni slog, jasna misel in neposredna beseda, pogosto začinjena z značilnim klinarjevskim ščepcem humorja. 

Izven anglističnih voda pa je bil Stanko Klinar cenjen v gorniških krogih. V mladih letih kot alpinist in gorski vodnik, kasneje pa kot avtor planinskih vodnikov po Karavankah in Julijskih Alpah ter nepozabnih Sto slovenskih vrhov, ki so pravzaprav že literatura. Desetletja dolgo so izhajali tudi njegovi pogosto polemični jezikoslovni razmisleki v Planinskem vestniku. V gore je zahajal vse življenje, občudovalec narave in njenih lepot, le zadnja leta mu je to preprečila bolezen.

Stanko Klinar bo številnim generacijam slovenskih anglistov ostal v spominu kot izvrsten jezikoslovec, tisti, ki smo ga bolje poznali tudi izven strokovnih in univerzitetnih okvirjev, pa bomo pogrešali plemenitega človeka in zvestega prijatelja.

Eva Sicherl