Zgodovina oddelka
Glasbena znanost je imela v Evropi ugledno mesto že na srednjeveških univerzah med matematičnimi disciplinami, v reformirani, sodobni obliki pa se je širše uveljavljala od dvajsetih let 19. stoletja. Leta 1919 osnovana slovenska univerza v Ljubljani žal ni odprla katedre za muzikologijo. Čeprav je bilo to vprašanje nekajkrat obravnavano na ustanovitvenih sejah in so bili nekateri profesorji, kot Izidor Cankar ali France Kidrič, naklonjeni ustanovitvi oddelka, do rojstva te katedre ni prišlo. Menda zaradi denarnih razlogov. Glasbena zgodovina je tako ostala zgolj predmet na konservatoriju; leta 1920 ga je začel predavati dr. Josip Mantuani, na nov način, ki je temeljil na izvirnem znanstvenem proučevanju. Po odloku sveta Filozofske fakultete iz leta 1942 so slušatelji opravljali dodatni C izpit iz tega predmeta. Povsem razumljivo je, da tako stanje ni moglo voditi v osamosvojitev stroke in je zaviralo njeno nadaljnjo rast; zato na Slovenskem v obdobju med obema vojnama še ni moglo priti do sistematične, obsežnejše muzikološke dejavnosti in vzgoje naraščaja.
Novo obdobje v razvoju slovenske muzikologije se je začelo po končani drugi svetovni vojni leta 1945. Situacija se je začela hitro spreminjati. Zlasti glasbenozgodovinska dejavnost je postajala vse bolj intenzivna in sistematična. Dozorevalo je spoznanje, da je mesto muzikologije in s tem tudi glasbene zgodovine med nacionalnimi znanostmi. Kmalu je bil storjen prvi korak, to je organiziran študij te discipline in visokošolska izobrazba potrebnih strokovnjakov. Tako je bil že leta 1945 na Akademiji za glasbo organiziran znanstveni oddelek s skupinami za glasbeno zgodovino, pedagogiko in narodopisje, ta pa se je leta 1949 preosnoval v Oddelek za glasbeno zgodovino.
Vendar je sčasoma postajalo vse bolj jasno, da je osnova, ki jo ima glasbena akademija kot umetniška učna ustanova preozka za znanstveno delo. Zato je bil leta 1961 ustanovljen in 1962 odprt na Filozofski fakulteti v Ljubljani Oddelek za muzikologijo. Za njegovega prvega predstojnika in rednega profesorja je bil povabljen dr. Dragotin Cvetko, po čigar načrtnem in zelo vztrajnem prizadevanju je do ustanovitve tudi prišlo. Ta si je s svojim znanstvenim delom dotlej že pridobil mednarodni ugled in je opravil tudi pionirsko delo pri ustvarjanju temeljne literature iz slovenske glasbene zgodovine. Zavedajoč se, da je slovenska glasbena preteklost dosti manj raziskana kot literarna ali likovna, si je zastavil veliko nalogo, da izpolni to občutno vrzel v naši kulturni zgodovini. Iz omenjene težnje je nastala njegova tri zajetne zvezke obsegajoča Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958-60), prvo slovensko delo te vrste, ki upošteva načela moderne znanosti.
Ko se je konstituirala slovenska muzikologija na univerzitetni stopnji, se je sprožilo bistveno vprašanje, v katero znanstveno področje se bo osredotočila. Novo ustanovljeni oddelek, ki se je preudarno oziral na študijske programe enakih institucij v tujini, se je odločil za glasbeno zgodovino, ob njej pa je skušal kolikor mogoče upoštevati druge muzikološke discipline. Omenjena odločitev je bila čisto utemeljena, saj je glasbena zgodovina bila in še vedno je v svetu najmočnejša med muzikološkimi strokami. Pri tem pa je važno tudi to, da je bila namenjena posebna skrb preučevanju slovenske glasbene preteklosti, kar je povsem v skladu z našimi razvojnimi potrebami. Ravno prizadevanja v tej smeri pa so omogočila, da se je muzikologija uvrstila med naše temeljne nacionalne vede. Tu je še treba poudariti, da Oddelek za muzikologijo uspešno sodeluje tudi pri projektih nacionalnega pomena v okviru Ministrstev Republike Slovenije za kulturo in šport oziroma za znanost in tehnologijo. Sodelujemo v dveh krovnih programskih skupinah: na FF na témo identitete slovenskega glasbenega dela (Glasbena umetnost in z glasbo povezana kultura), zaslužni profesor dr. Jože Sivec pa stalno deluje v projektih Muzikološkega inštituta ZRC SAZU v Temeljnih raziskavah slovenske glasbene preteklosti.
Čeprav se struktura študija po ustanovitvi oddelka še izpopolnjuje glede na možnosti in potrebe, moramo danes reči, da so bili že na samem začetku položeni dovolj trdni temelji za študij. Razen tega so se izkazale vse osnovne smernice, ki so bile tedaj sprejete, kot pravilne in koristne. Zato je razumljivo, da sloni na njih tudi najnovejši vzgojno-izobraževalni program, ki pa seveda še upošteva poznejše izkušnje in razvoj stroke v svetu ter se v zadnjem času bogati tudi z raziskovalnimi rezultati v letu 1980 osnovanega Muzikološkega inštituta ZRC SAZU. Z njim je Oddelek za muzikologijo smotrno povezan in usklajen, tako pri izdajanju tekočih publikacij, kot pri organiziranju javnih manifestacij.
Glede na to, da je študij glasboslovja v prvi vrsti obrnjen na glasbene stvaritve preteklosti in sedanjosti, ostaja nepogrešljivo poznavanje glasbenoteoretskih disciplin (analitična harmonija, analiza glasbenih oblik, osnove instrumentacije), medtem ko ga praktično dopolnjuje igranje partitur. Dostopnost in uporabnost starejšega spomeniškega gradiva omogoča glasbena paleografija, za razumevanje baročnih kompozicij pa je potrebno poznavanje monodičnega načela z generalnim basom. Faktografijo zgodovine glasbe in njeno analizo nadgrajujeta v študijskem procesu sociologija in estetika glasbe, važna eksaktna spoznanja o reprodukciji glasbe, njenem poslušanju in dojemanju s fizikalnega in fiziološkega vidika pa jo posreduje glasbena akustika. Kolikor gre za vprašanja vpliva ljudske glasbe na umetno in za uporabo njenih prvin, pomembno dopolnjuje glasbeno zgodovino etnomuzikologija. Podobo izobraženega muzikologa oblikuje po pedagoški strani metodika glasbe in tudi drugi izbirni pedagoški predmeti.
Sprejem muzikologije v univerzitetni izobraževalni sistem je pomenil ureditev njenega študija na novih temeljih in je odprl stroki širše znanstvene perspektive. Med drugim je omogočil ne le podiplomski študij, ampak tudi doktorskega. Novo osnovani Oddelek je kmalu začel izsevati svoj vpliv prek meja ožje domovine in je dal marsikatero pobudo za delo v drugih ustanovah. Ni pretirano, če rečemo, da se je glasbenozgodovinsko raziskovanje prav po letu 1962 posebno razmahnilo. Vse do danes izkazuje Oddelek za muzikologijo FF že kar lepo število disertacij in magistrskih del, ki odpirajo različne probleme iz preteklosti in sedanjosti slovenske glasbe, do razpada jugoslovanske glasbe v letu 1991pa tudi hrvaške in srbske. Tako si je pridobila najvišjo znanstveno kvalifikacijo vrsta oseb, ki uspešno delujejo na različnih visokošolskih ustanovah in akademijskih inštitutih. Razen tega je še treba omeniti, da se na Oddelku poleg slovenskih slušateljev stalno izobražujejo tudi slušatelji iz Hrvaške. Tudi na Akademiji za glasbo v Beogradu ni bilo mogoče vse do pred kratkim doktorirati iz muzikologije; ti so dosegli doktorat znanosti na našem Oddelku. Kljub temu, da je na Oddelku poudarjena znanstvena usmeritev, pa je ustrezna prisotnost pedagoških in praktičnih glasbenih disciplin v študijskem programu vodila tudi k usposobjenosti za pedagoško delo. Sprva izključno dvopredmetnemu študiju se je leta 1967 pridružil tudi enopredmetni, torej študij čiste muzikologije.
Načrtnost svojih znanstvenih prizadevanj je Oddelek še okrepil, ko je 1965 začel letno izdajati Muzikološki zbornik (Musicological Annual). Tehtnost te publikacije je razvidna iz številnih doslej objavljenih razprav domačih in tujih avtorjev, ki zadevajo največ historično problematiko, predvsem iz slovenske, a deloma jugoslovanske in svetovne glasbene zgodovine. Značilno je, da je posebno slovenska glasbena zgodovina vse bolj prisotna v inozemskih zbornikih in revijah, enciklopedijah, na različnih mednarodnih kongresih in znanstvenih srečanjih ter po predavanjih naših strokovnjakov tudi na tujih univerzah. Prodor naše muzikologije v svet zgovorno potrjujejo izdaje knjig naših avtorjev v svetovnih jezikih. Na tem mestu naj še dodamo, da oddelek skrbi za redno obveščanje o naših dosežkih s tem, da pošilja v Repertoire International de la Litterature Musicale kratke povzetke vseh muzikoloških del slovenskih avtorjev. Posebno izdatno je pripomogel k uveljavitvi slovenske muzikologije X. kongres Mednarodnega muzikološkega društva od 3. do 8. septembra 1967 na Filozofski fakulteti v Ljubljani in zbral 600 strokovnjakov iz 32 dežel. Osrednjo vlogo pri njegovi organizaciji kakor tudi izdaji prek 500 strani obsegajočega kongresnega poročila z več kot 80 referati in dodatnimi diskusijami je imel prav Oddelek za muzikologijo. Ker je bil ta kongres prvi kongres Mednarodnega muzikološkega društva na slovanskih tleh, je razumljivo, da so v njem prispevali večji in tehtnejši delež kot kadarkoli poprej tudi muzikologi iz slovanskih dežel. Tako je programska komisija dodelila obsežno mesto v svetu premalo upoštevani slovanski glasbeni zgodovini, ki je bila tokrat predstavljena po posameznih obdobjih vse od srednjega veka do novejšega časa. Ta kongres pomeni doslej sploh najmočnejšo mednarodno afirmacijo slovenske glasbene znanosti in kulture, še posebej pa muzikološke katedre na ljubljanski Univerzi. Po državni osamosvojitvi Slovenije je postalo vse bolj jasno, da ima svetovna muzikološka znanost opraviti pri raziskovanjih na različnih muzikoloških področjih s strokovno in znanstveno dozorelim partnerjem, ki je sposoben razpravljati o posameznih problemih na ustrezni ravni.
Tehten prispevek k obravnavanju aktualne problematike glasbene znanosti je dal Oddelek tudi z organizacijo simpozija, ki je bil na fakulteti maja 1971 in je vključeval strokovnjake z univerz v Freiburgu, Varšavi in Ljubljani. Osrednja tema je veljala glasbenemu opusu. Če vemo, da že stoletja gledamo tako glasbeno ustvarjanje kakor tudi reprodukcijo in recepcijo glasbe z vidika ene same miselne kategorije in enega samega ustaljenega pojma, tj. pojma glasbenega opusa, je jasno, da se je obravnavalo izredno značilno in pereče vprašanje. Poleg tega je razpravljanje zajelo še problematiko tradicije v glasbi in glasbenega citata, pri čemer je prišlo tudi do upoštevanja vrednih novih osvetlitev. To izročilo nadaljuje Oddelek za muzikologijo na FF in Muzikološki inštitut ZRC SAZU, slednji prireja bienalne mednarodne muzikološke simpozije, ki jim sledi izdaja zbornikov.
Ob petindvajsetletnici Oddelka za muzikologijo na FF je le-ta decembra 1987 priredil ob podpori Kulturno-informacijskega centra Križanke – Mestni muzej Ljubljana vrsto prireditev, ki so z razmišljanjem in glasbenimi nastopi značilno proslavile omenjeni jubilej; tako razstavo Arti musices (znanstveno, publicistično in glasbeno kreativno delo vseh sodelavcev, vključenih v pedagoški proces Oddelka, prisotnost slovenske glasbe v domačih in tujih leksikonih, prisotnost v RILM, Muzikološki zbornik, X. kongres Mednarodnega muzikološkega društva – Ljubljana 1967, doktorske disertacije in magistrska dela, obranjena na oddelku), tiskovno konferenco v zvezi z izidom Muzikološkega zbornika XXIII, komorni koncert (T. Lorenz ter bivša študenta oddelka K. Ramovš in I. Saje), okroglo mizo na temo Razkroj slovenske glasbene zavesti? ob sodelovanju članov oddelka, drugih muzikologov, skladateljev in številnih drugih kulturnih in znanstvenih delavcev, tribuno študentov muzikologije ter koncertno razmišljanje Zvočna identiteta slovenskih pokrajin v izvedbi Mire Omerzel-Terlep, nekdanje študentke Oddelka, in Matije Terlepa. Ob odprtju razstave je bila 17. decembra tudi podelejena poklonitvena listina ustanovitelju Oddelka, akademiku prof. dr. D. Cvetku.
Velik napredek, ki ga je napravila naša glasbena historiografija, pa se ne nazadnje manifestira v izdajanju glasbenih spomenikov. Misel na izdajanje del starih skladateljev, ki je postala aktualna in se je prvič, toda še osamljeno konkretizirala v šestdesetih letih, je v polnem zaživela z dobro premišljenim in načrtno vodenim konceptom v okviru Muzikološkega inštituta SAZU, ki si je postavil cilj, da zajame v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae vse doslej znane avtorje od 16. do 19. stoletja. Rezultati so tu že doseženi – k temu pa je dal svoj prispevek tudi Oddelek za muzikologijo. Povezovalno funkcijo med obema ustanovama vrši od leta 1992 naprej Slovensko muzikološko društvo, ki ima sedež na Oddelku za muzikologijo: občasno prireja predavanja, vedno pa skrbi za predstavitev novih podiplomskih del in doktoratov, izdaja pa tudi Bilten in zbirko Varia musicologica.
Slovenska glasbena historiografija izkazuje po letu 1945 še veliko število specialnih člankov, razprav in monografij, katerih število je prav v zadnjem času pomembno naraslo. Med njihovimi avtorji so seveda v znatni meri prisotni člani Oddelka za muzikologijo. Gre za vsebinsko široko paleto del, ki obravnavajo nadvse razvejano problematiko glasbenega razvoja od srednjega veka do danes. Ob tem še prav gotovo ne smemo pozabiti na dragocena prizadevanja, ki so bila realizirana na področjih, kot sta glasbena etnologija in glasbena akustika, kar vse le še zaokroža celovito podobo našega dela.
Če se ozremo v preteklost, v čas prvih intenzivnih naporov naše glasbene znanosti po osvoboditvi, ki so postopoma privedli do ustanovitve Oddelka za muzikologijo, predvsem pa v zadnja desetletja njegovega delovanja, moramo ugotoviti, da je bilo veliko narejenega in tudi marsikaj pomembnega. Povsod so se drevesca, ki so bila nekoč zasajena, krepko in lepo razrasla in tako lahko beležimo nasploh pozitivno bilanco. Predvsem je treba poudariti, da se je slovenska glasbena zgodovina nedvomno povzpela v upoštevanja vredno nacionalno znanost, ki zavzema častno mesto ob sorodnih vedah, umetnostni in literarni zgodovini. Še važnejše pa je, da se je uveljavila v mednarodni areni, kjer ima že kar utrjeno pozicijo. Seveda nas vse to, kar je bilo doseženo spodbuja k novim načrtom in izpopolnjevanju raziskovalnih metod po sodobnih znanstvenih načelih. Razen tega bo veljalo posvetiti posebno pozornost razvijanju estetike, sociologije, psihologije glasbe in teorije glasbene vzgoje, disciplin torej, ki so pri nas komaj na začetku razvoja.
Ob (ponovno pridobljeni) etnomuzikološki katedri na Oddelku, ki jo je leta 2006 prevzel prof. dr. Svanibor Pettan, je treba posebej omeniti okrepljeno izdajateljsko dejavnost Muzikološkega zbornika – najstarejše mednarodne znanstvene muzikološke revije pri nas in ene redkih v slovenski humanistiki in družboslovju, ki se lahko pohvali z uvrstitvijo v ugledno bazo Science Citation Index -, ki od leta 2005 izhaja dvakrat letno. Objave besedil vrhunskih tujih in domačih muzikologov v Muzikološkem zborniku nakazujejo bogato mednarodno dejavnost Oddelka, tako na ravni dodiplomskih in podiplomskih študentov kakor tudi pedagoškega osebja. Po obiskih vrste naših študentov na različnih univerzah po Evropi znotraj TEMPUS programa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v zadnjem desetletju prek Erasmus sklada za akademske izmenjave na tujih univerzah študirali povprečno po štirje študenti Oddelka za muzikologijo letno, medtem ko je bil obisk tujih študentov pri nas za polovico manjši. Povprečno ima predavanje na Oddelku za muzikologijo sedem gostujočih muzikologov na leto, število mednarodnih projektov, v katerih so vključeni naši raziskovalci, pa iz leta v leto narašča. Rezultat mednarodne dejavnosti Oddelka za muzikologijo je tudi mednarodni muzikološki simpozij, ki ga na dve leti organiziramo od leta 2006 naprej.
Ob naraščajočem zanimanju za študij muzikologije, ki zadnja leta zapolni trideset razpisanih mest na dodiplomskem študiju, si prizadevamo čim bolj okrepiti tudi podiplomski študij muzikologije, ki s prenovljenim študijskim programom od letos naprej poteka v sodelovanju z Oddelkom za glasbeno pedagogiko in Oddelkom za kompozicijo in glasbeno teorijo Akademije za glasbo. Ob redni pedagoški dejavnosti se letno odvija tudi uvajalni tečaj za študij muzikologije in pa, prav tako letni, vsebinsko pester seminar vseživljenjskega izobraževanja.
Zasl. prof. dr. Jože Sivec
Red. prof. dr. Katarina Bedina
Izr. prof. dr. Leon Stefanija
